Župnik Ivan Hočevar, velik ljubitelj živali, razkriva, kako so se muce vklopile v mariborsko župnišče.
Župnik župnije Sveta Magdalena Ivan Hočevar v svojem domu ne skrbi le za župnijo, temveč tudi za tri posebne mačje člane svoje skupnosti. Miško, Lili in Simba so rešene muce, ki so iz različnih krajev našle topel dom v župnišču.
Najbolj znan med njimi je Miško, ki ga mnogi obiskovalci mariborske urgence že poznajo kot prijaznega »čuvaja« pri vhodu.
Miško je bil najden kot mladiček blizu cerkve, Lili so rešili iz Stražunskega gozda, Simbo pa je župnik prinesel z Dolenjske, od koder je doma.
Čeprav so bile sprva zgolj notranje muce, so postopoma začele raziskovati okolico, pri čemer se je Miško izkazal za največjega pustolovca, ki potrebuje največ svobode.
Miško, Lili in Simba
»To je bilo naključje, vsaka od muc ima svojo zgodbo in vsaka žival, ki se zateče sem, jo sprejmemo,« začne Hočevar, ki ima ob mačkah v župnišču še dve papigi. Samec je priletel k njim in ker niso našli lastnika, so ga obdržali, nato pa mu za družbo nabavili še samičko.
»Miškota smo dobili pred petimi leti. Takrat smo imeli mašo v stolnici in župnik nas je povabil na sprejem. In tja pride tudi mali mucek, star približno dva meseca. Ni in ni nehal jokati. Sem povprašal, če ga lahko odnesem domov, in vsi so bili veseli za to. Dal sem ga v nahrbtnik, ker sem bil s kolesom. Ko sem pripeljal čez most, mi je skočil ven in sem ga lovil, ujel in ga odpeljal k nam.
Le čez nekaj tednov me je ena gospa vprašala, da so v Stražunu našli mačko, ki ne bo preživela zime, če ji nekdo ne pomaga. In smo jo vzeli, jo poimenovali Lili. Pol leta zatem sem bila doma, na Dolenjskem, in nekdo je prinesel brejo mačko, ki je nato skotila dva mladiča,« opisuje Hočevar.
Ker je še razmišljal, ali naj jo vzame ali ne, je vprašal tudi otroke iz okoliških blokov, ki so med korono redno obiskovali Miška in Lili. »Prinesite, prinesite, so mi rekli, bomo mi dali denar za hrano. In smo ga vzeli in mu dali ime Simba,« se spominja.
Najprej različni odzivi ...
Tudi v župnišču je bilo najprej nekaj odpora, prizna župnik.
»Živim v skupnosti in smo si precej različni, nekaj borbe je bilo na začetku. A zdaj so se navadili, vmes se je menjal tudi predstojnik, ki je bolj toleranten do teh stvari. Jaz mačkam dovolim marsikaj, drugi malo manj. Podobno je bilo pri ljudeh, eni so bili naklonjeni, eni pa ne.
Miško se je enkrat ulegel celo na duhovniški sedež, celo mašo je ležal tam, jaz pa sem sedel zraven njega. Mi je takrat ena gospa rekla, če bi bila maša za moje, bi takoj šla. Odzivi so bili različni, a zdaj so se navadili in sprejeli, nihče ne reče ničesar več.«
Pot na prostost
Mačke so bile najprej v notranjih prostorih župnišča, potem so jih postopoma, tudi tako, da so jim izdelali številne prehode iz hiše, navadili na zunanje dvorišče. Okoli župnišča je živa meja, župnik je naknadno postavil še ograjo.
»In potem se je začelo. Ena mačka je enkrat od zunaj prišla na dvorišče, zato so hitro pogruntale, da se da priti tudi ven. Miško je prišel ven in vedel sem, da ga ne morem držati več na kratko. Simba in Lili sta bolj ali manj tu, včasih gresta le do bližnje cvetličarne, kjer jima dajo hrano. Miško pa je svobodnjak. Zdaj ima tako obdobje, ko je veliko na urgenci. Tudi tam je bilo nekaj napetosti, a so ljubitelji živali prevagali in so ga zdaj nekako sprejeli,« razlaga Hočevar.
Kot anekdoto pove četrtkov dogodek, ko je po brata na urgenco.
»Nisem ga videl že kak teden, zato sem mimogrede pogledal, če je Miško na svojem mestu, ga pobožal in odšel ven. Prišel je takoj prišel za mano, pa sem zgrabil in ga dal v avto. Pa prileti varnostnik za mano in se mi dere: 'Kam greste, ta naš maček je naš!' Seveda se z varnostnikom poznava, a me v temi in s kapo na glavi ni prepoznal.
Na urgenci so navezani na mačka. Nekaj dni nazaj sem videl lep prizor, Miško leži na svojem stolu na urgenci, zraven njega pa otrok, ki ga boža, in njegov ati. Mi pravijo, da otroci pridejo vznemirjeni, jokavi na urgenco, a se, ko ga zagledajo, umirijo in vso pozornost usmerijo na mačka.«
O odnosu do živali
Hočevar zase pravi, da je velik ljubitelj živali, obožuje tudi ptice, kot ljubiteljski fotograf je že naredil številne posnetke.
Na vprašanje, kako vidi odnos med ljudmi in živali v današnji družbi, pravi, da ne bi bil rad kritičen do vernikov, a se mu zdi, da so tisti, ki ne hodijo v cerkev, malo bolj naklonjeni živalim.
»Včasih imamo živali kot neke stvari, s katerimi lahko upravljamo in delamo, jih jemo. Sem že 20 let vegetarijanec iz etičnih razlogov. Eni pač mislijo, da je bog ustvaril vse za človeka in lahko počnejo, kar hočejo. Ne vem, če je temu tako. Vsaka žival rada živi, vsaka žival ima čustva in treba je imeti primeren odnos do nje.
Imamo dovolj hrane in želel bi si, da bi katoličani imeli lepši odnos do živali, ker so to božja bitja. Tudi če beremo Sveto pismo, je veliko tega prepletanja, človeškega in živalskega,« še pravi med drugim.
