Gojmir Lešnjak - Gojc je počel vse drugo, preden je postal igralec. Hodil je na lesno tehnično šolo, njegova ljubezen do obdelave lesa pa se je ohranila vse do danes. Izbiro poklica mu je svetoval oče, ki je bil pragmatik.
»Ker sem dislektik, me je imel mogoče tudi za malo manj sposobnega, se pač ni poglabljal, takrat se še niti ni toliko govorilo o tem,« je v pogovoru dejal Gojc.
Kasneje je šolanje nadaljeval na agronomiji.
Želel je študirati urejanje krajine, ampak tisto leto, ko se je želel vpisati, ni bilo vpisa. Niti ga ni bilo naslednje leto, zato se je prepisal na pedagoško akademijo ter študiral slavistiko in knjižničarstvo.
Eno leto je služboval kot učitelj, nato so ga prijatelji prepričali, naj se vpiše na igralsko akademijo.
Bili so rock v opoziciji
Odra je bil vajen, saj je imel vrsto let ansambel Srp. »Mi smo bili pa rock v opoziciji. Neko gibanje v svetu, ki je bil proti komercializaciji rock'n'rolla,« pojasnjuje Gojc.
Niso imeli dolgih las, bili so čisto normalno urejeni fantje.
»Protest je bil. Ukvarjali smo se tudi z močno satiro in smo bili kar v trn v peti takratni oblasti, partiji in vsem tem, ki so danes na oblasti,« je dejal v pogovoru.
Igrali so zelo raznoliko glasbo, od narodno-zabavne do jazza. Leta 1984 so izdali ploščo in potem zaključili ta del življenja.
Pol igralcev ne zna brati
Na vprašanje, ali je sprejemi izpit naredil v prvo, kljub disleksiji, je dejal: »Imel sem pomisleke zaradi tega, Branku Završanu in Damjani Černe, ki sta me prepričevala, naj grem na igralsko akademijo, sem rekel, pa poslušajta, jaz brati ne znam tekoče, igralci vedno nekaj berejo, kako bom jaz tam. Je rekel: 'Daj, daj. Pol igralcev ne zna brati, so dislektiki in nič se ne sekiraj, boš videl.'«
Akademijo je začutil, ker je s skupino Srp sodelovali v diplomski predstavi Učna ura in je že tam spoznal vse profesorje in bil navdušen nad procesom dela.
Vojaški rok je služil v šoli za oficirje. Dva dni je bil v kasarni, 14 dni na psihiatriji, potem so ga poslali domov. Takoj za tem je šel na sprejemne izpite, kjer so se pogovarjali o tem, kako je bilo v vojski. Za dve leti je šel še enkrat v vojsko.
Ruševina je bila preizkusni kamen
Je rojen Ljubljančan, ampak vedno ga spremlja Primorska: »Nona moja je iz Opatjega sela oziroma Nove vasi pri Opatjem selu. Pisala se je dekliško Pahor. Ja, kaj hočemo, nihče ni popoln.«
Ko je spoznal svojo zdajšnjo soprogo, ga je enega dne peljala na Kras: »Evo, eno ruševino mi je pokazala in to je bil tudi preizkusni kamen, a sva za skupaj ali nisva. Kako bom odreagiral, ko bom videl tisto ruševino v tej naši vasi, kjer zdaj živim, in sem rekel, fantastično! Kdaj začnemo delati? In je rekla, o, no, ta mož je pravi zame.«
Soproga ni pa vedela, da je to domačijo videl že dve leti prej, ko je obiskal svojega takratnega profesorja na Krasu.
Manj znano dejstvo je, da je njegova žena Zvonka Makuc kostumografinja z oskarjem nagrajenega filma Nikogaršnja zemlja.
Najtežje je nasmejati ljudi
Po karieri v Mladinskem gledališču ga je pot vodila v Trst, delal pa je tudi na velikem številu projektov, od česa je bilo okoli 30 celovečernih filmov.
Na komentar, da niso vse vloge bile komedije, pojasnjuje: »Nikakor, ne. Mislim, da najtežje je v bistvu ljudi nasmejati in je komedija mogoče najbolj zahtevna oblika delovanja v gledališču. Drugače pa sem delal tudi zelo tragične figure in mislim, da uspešno.«
Trenutno dela na gledališki igri, glasbeni komediji z naslovom Moj živòt je ROKEnROL: »To je v bistvu moja prva ljubezen, muzika je ena izmed najbolj univerzalnih umetnosti poleg slikarstva.«
Na trditev, da si ljudje med ustvarjalci ne predstavljajo takšnega prijateljskega sodelovanja, pojasni: »Absolutno. Mislim, da je v življenju korektno, če ti delaš neko komercialno stvar, boš tudi rekel, to imamo na razpolago, toliko je denarja, kako se zmenimo. Če pa delaš nekaj ali pa štartaš z nečim, kar je brez finančne osnove, pa normalno, da si gremo drug drugemu na roko, pomagamo.«
Ni vedel, na katero stran bo zavil
Covid-19 je Gojcu pobral 12 kilogramov in zanj predstavljal zelo koristno izkušnjo: »Ja, srečaš se tudi z odhajanjem pa s tem tavanjem, na katero stran boš zavil, ali tja v večna lovišča ali nazaj. Tukaj sem bil na vagi, so mi zdravniki povedali. Če ne bi bil cepljen dvakrat, me bi ne bilo več.«
Ob zdravstvenih težavah pa se je srečal še z birokratskim kolesjem, ko so mu zaradi administrativne napake ukinili bolniški stalež, en teden po vrnitvi iz bolnišnice.
»Ne vem, na kak način je to bilo, ampak sem potem zvedel, so se mi tudi opravičili. Ampak to je avtomatika in je premalo ljudi, da bi v tej količini, v taki količini lahko to kontrolirali,« nam je zaupal.
Njegova specialiteta je ciganska pečenka z masalo
Trenutno ustvarja kuharsko oddajo, katere glavni namen je poslati sporočilo: »Če lahko Gojc kuha, lahko vsak. Da ni treba biti profesionalec, da nekaj narediš, ampak si je treba upati in tako. Moja nona je bila profesionalna kuharica, tako da imam to verjetno v genih.«
Zasebno najraje pripravlja cigansko pečenko, ki ji doda masalo za Gojčev okus: »O tem sem prepričan, da je Slovenija absolutno najbolj raznolika in najbogatejša kulinarična dežela na svetu.«
Že od nekdaj je imel vizijo, da bi Slovenijo lahko promovirali kot turistično destinacijo, v kateri bi popotnik v enem tednu spoznal raznoliko kulinariko, folkloro in glasbo. Izlet pa naj bi zaključili v enem izmed fitnesov.
Direktor in politik
Leta 2000 je Gojc postal direktor Kosovelovega doma, ki je takrat bil še v izgradnji, kasneje pa je kandidiral za župana občine Komen, kjer mu je stolček ušel za 19 glasov.
»Ampak, to je tisto, ko sedimo v gostilni in smo itak pametni in rešimo celi svet v enem, z vsakim kozarčkom bolj intenzivno. Ženske so lepše, naše misli so bolj pametne in tako naprej in tam lahko filozofiramo in šimfamo in tako naprej.
Nimaš pravice šimfati, če ne hodiš na volitve, na vse referendume in tako naprej in to je dejstvo in za tem stojim, ampak glede na to, da jaz hodim na vse volitve, na vse referendume in tako naprej, potem imam pravico tudi šimfati in potem šimfamo tam,« je dejal.
Upa, da ga bo predstava prestavila v penzijo
Po rehabilitaciji ga čaka še snemanje serije Ja, Chef s fantastičnim Jurijem Zrncem, ki mu je stal ob strani tudi, ko je bil na intenzivni negi. Po predstavi Moj živòt je ROKEnROL upa, da se bo upokojil.
Na trditev, da ga ljudje na nek način imajo radi zaradi iskrenosti v vseh vlogah, pojasni: »Iskrenost, tolerantnost, ki je morda najpomembnejša v življenju, in poštenje. Tako sem vzgojen in to sem zelo hvaležen staršem.«
»Moram priznati, da sem enkrat v življenju ukradel moji noni 100 dinarjev. Za cigarete. Takoj naslednji dan je to, to je kot Kraševka imela pod kontrolo, ugotovila, in od takrat naprej sem si zapomnil, da se ne splača.
Tako na fini način me je prepričala, da je to nekaj najgršega v življenju. Zavržnega, kot se danes reče. Da je to zavržno dejanje. Tako, da si res nikoli več v življenju nisem tega privoščil,« je bil iskren.
Starejše novice
