Resnična železna lady je doma v Mariboru: Že 60 let živi s kolkom, izdelanim v tovarni TAM

Terezija Godec je prava 'železna lady'. Ne le, da jo odlikujeta jeklena volja in značaj, že 60 let hodi po svetu z jeklenim kolkom.

Še bolj nenavadno pa je to, da je bil ta kolk izdelan v Železarni Ravne in nato obdelan v Tovarni avtomobilov in motorjev Maribor.

»Moja zgodba je fantastična«

Nasmejano in zgovorno Terezijo smo povabili na pogovor, kjer nam je zaupala svojo zanimivo in nadvse navdihujočo življenjsko zgodbo.

»Moja zgodba je fantastična,« uvodoma pove Terezija. Številni se nasmejijo, ko jim pove, da ima kolk, izdelan v Tovarni avtomobilov. Sploh moški se odzovejo: 'Mi smo ja tam delali avtobuse'. »Ja vem,« odgovarja Terezija: »Ampak tudi moj kolk je bil tam narejen. Edini na svetu«.

»Malokdo ve, kaj se je z mano pravzaprav dogajalo takrat,« pravi: »Ampak sem vzdržljiva, sem še danes tukaj. Z isto nogo.«

Na poti do Ptuja nerodno padla in si poškodovala nogo

Terezija se je rodila v Halozah, v svojem življenju se je večkrat selila. Kar 60 let je živela v Dravogradu, se poročila in dobila dva otroka. Zadnji dve leti pa Terezija živi v bloku v Mariboru. In to čisto na vrhu, v štirinajstem nadstropju.

Ko jo povprašamo, ali ima blok dvigalo, v smehu odvrne: »Dva. Če dvigala ni, mene ni.« 

Terezija ima že 60 let umetni kolk in hodi z berglo. A kako je do tega sploh prišlo? 

Ko je bila stara 22 let, je morala iz Kidričevega na Ptuj. »Nisem imela denarja za avtobus, sem šla pa na kolo, bila je zima,« razlaga.

Prevozila je le kakšnih 50 metrov poti, ko je padla in se udarila na bok: »Sem se pobrala nazaj na kolo in peljala naprej na Ptuj. Je bilo več kot 12 kilometrov, pa nazaj tudi.«

Na prigovarjanje sodelavcev le odšla k zdravniku

A nato so se začele težave. Terezijo je noga vsak dan bolj bolela, zaradi česar je odšla v ptujsko bolnišnico, kjer so opravili manjšo operacijo.

Odšla je domov in v službo, delala je v nekdanji tekstilni tovarni na Otiškem Vrhu, a bolečine se s tem niso končale. 

»Sem šla v Dravograd, sem šla v službo, sem delala z berglo,« pripoveduje. Kot pravi, so v službi na njo zelo pazili: »Nekaj časa sem delala, potem pa me je noga vedno bolj bolela, tako da je rekel mojster: 'Če ne boš šla domov, te bom vrgel v avto pa te bom dohtarju peljal'.«

V službi so jo tako pregovorili, da je vendarle šla k zdravniku: »Najprej k zdravniku v bolnico na Ptuj, s Ptuja pa direktno v Maribor.«

Terezija nadaljuje, da je v Mariboru zdravnik že dobil obvestilo in jo čakal na vrhu stopnic ter ji žugal s prstom. 

Zdravnik opravil pionirsko delo in ji rešil nogo

Ta zdravnik je bil Marijan Koršič, ki se je takrat vrnil iz Amerike, kjer se je izobraževal ravno za takšne primere, kot je bil Terezijin.

Dobil je priložnost, da teorijo preizkusi v praksi, Tereziji pa je njegovo znanje rešilo nogo. 

»Tisti mesec dni, ko sem bila doma in čakala, je on hodil od tovarne do tovarne,« pripoveduje Terezija. Najprej so v Železarni Ravne izdelali kolk iz posebnega jekla prokron 12, ki so ga morali pripeljati iz Švice. »To ni navadno jeklo, to bo živelo večno,« je jasna sogovornica.

S tem je zdravnik nato odšel v Tovarno avtomobilov in motorjev Maribor, kjer so kolk dokončno obdelali. 

Po mesecu čakanja je zdravnik poklical Terezijo in ji pokazal, kakšen kolk so naredili. »Preden sem bila operirana, on mene opazuje in mi prinese tak velik kolk,« razlaga Terezija: »Pa me je z njim tako po glavi malo udaril: 'Probaj, da boš videla, kako težek je'. Kar kilogram je tehtal.«

Po končani operaciji, je zdravnik prišel do Terezije in ji naročil, naj zmiga s prsti. »In jaz sem zmigala,« pravi in dodaja, da je od veselja kričal. 'Uspelo je, uspelo', se je slišalo po hodniku. 

Kasneje je začela hoditi z berglami in počasi stopati na operirano nogo. »Ampak je šlo, vsak dan je bilo boljše. Bolelo me ni nikoli, tudi danes me to ne boli,« pravi.

Z umetnim kolkom tako Terezija ni imela nikoli večjih težav. Dodaja, da še bolna ni bila nikoli: »40 let nazaj sem imela nazadnje gripo.«

Srečna, da je spoznala pravega zdravnika: »Ta doktor je bil zlat«

Takrat niti ni vedela, da je dobila tako poseben kolk, da je bil narejen v TAM-u. Vse to je izvedela šele kasneje iz pogovorov z zdravnikom.

Z doktorjem Marijanom Koršičem sta obdržala stike vse do njegove smrti. Terezija ne skriva hvaležnosti, da je srečala tako dobrega zdravnika. »Kako se je ta doktor trudil,« pravi: »Meni je na tak način nogo rešil.«

»Sva imela vse skozi stike,« dodaja: »Bil je pa zelo hud, ko mi je drug doktor rekel, da bi mi zdravo nogo odrezali, da bo enako dolga kot tista z umetnim kolkom. Je rekel: 'Bolna noga je za popraviti, ne zdrava'.«

»Ta doktor je bil zlat,« pravi Terezija, ki si želi vsaj enkrat obiskati njegov grob na Žalah, da bi mu prižgala svečo. 

Po operaciji normalno zaživela, le bergla jo spremlja povsod

Po operaciji kolka je Rezka zaživela normalno življenje, poročila se je, rodila dva otroka, Robija in Matejo, čeprav ji je zdravnik svetoval le enega. 

Po moževi smrti in šestdesetih letih življenja v Dravogradu, se je preselila v Maribor, kjer živi v istem bloku kot hčerka z družino, družbo pa ji dela simpatična papiga.

Blizu ima Mercator, ki ga vsakodnevno obišče, tam zaposleni pa jo že dobro poznajo. Za 80. rojstni dan so ji pripravili celo praznovanje. 

Večjih težav tako nikoli ni imela, bergla je njen stalni spremljevalec. Ob operaciji ji je zdravnik rekel, da bo z berglo hodila do smrti.

»In sem rekla: 'Ujej, upam, da ne bom dolgo živela',« se je pošalila: »No, to si mlad, imaš neumnosti v glavi. Danes sem stara 81 let in še vedno hodim z eno berglo, doma pa tudi brez.«

Ko ljudem pove, da ima kolk iz TAM-a, se primejo za glavo

Terezija ima res nenavadno zgodbo, s katero ljudi vedno preseneti, ko jim jo pove: »Ko Mariborčanom to povem, ko me vprašajo, zakaj imam berglo, potem rečejo: 'Joj, jaz sem pa v Tovarni avtomobilov delal'.« 

Kot pravi, se ljudje kar za glavo primejo in so presenečeni, da so v Tovarni avtomobilov naredili kolk.

»Samo enega in ne prej, ne potem nobenega več,« še ponovi Terezija: »To je bil izjemen primer. Tega nima nihče drug.«