Na današnji dan mineva 25 let od umora dobrotnika iz Negove, ki je prišel vsaj tako nepričakovano, kot se je začel njegov pohod na vrh političnega prizorišča.
Ivan Kramberger, Ivek ali »dobrotnik z Negove« se je rodil 4. maja leta 1936 pri Benediktu v Slovenskih goricah v družini z enajstimi otroki; šest jih je zaradi revščine moralo na služenje za pastirčka. Tudi mali Ivan je moral od doma, ko je dopolnil 10 let. Končal je štiri razrede osnovne šole, pozneje se je izučil za dimnikarja in služboval vTeharjih ter celo v Črni Gori, kjer je služil tudi vojaški rok.
Leta 1963 je šel v Nemčijo in se v Duisburgu zaposlil v tovarni za proizvodnjo bakra, kjer si je zaradi napornega dela z inovacijo olajšal delo. Kmalu so to inovacijo opazili tudi ostali v tovarni in spremembo uvedli v proces dela in Krambergerja nagradili. Ker so videli, da je brihten, so ga poslali na izobraževanje za dializnega tehnika in tako je dobil zaposlitev v dializnem centru v Duisburgu, kjer je izpopolnil in patentiral vrsto tehnologije stroja za dializo.
S finančnimi sredstvi, ki jih je s tem dobil je kupoval odslužene dializne aparate jih obnavljal, izpopoljnjeval s patentirano tehnologijo, ter podaril v domovino. Prva dva v bolnišnico Murska Sobota, kasneje v druge ustanove po celotni Jugoslaviji.
V Duisburgu je delal do leta 1983, ko se je invalidsko upokojil in se z ženo Marjeto vrnil v Negovo, kjer sta odraščala njena sinova Boris in Danijel iz prejšnje zveze. Takrat se je odločil za politično pot, ki ga je stala življenja.
Človek vizionarskih napovedi
Po vrnitvi v Slovenijo je zaslovel je s spretnimi medijsko podprtimi akcijami. Bil je ljudski človek, »posebnež«, ki se je posvečal zlasti odrinjenim, revnim in preprostim ljudem. Z občutkom za socialne krivice si je pridobil naklonjenost, ki je izbruhnila na dan na prvih predsedniških volitvah leta 1990.
Predvsem pa ne moremo prezreti njegovih vizionarskih napovedi. Zdi se, kot da je na svojem pisanem in z nešteto živalmi obogatenem posestvu skrival časovni stroj.
»Verjemite mi, dragi Slovenci, ta slovenski narod bo suženj, suženj Evropi, in temu slovenskemu narodu se bo hudo godilo! Vi boste preživeli, ampak kaj bo z vašimi otroki, dragi Slovenci? Vi se boste v grobu obračali, ker bo otrokom šlo slabo,« je bil takrat oster do zaslepljenosti takratne družbe, danes pa bi lahko rekli, vizionarski.
Na predsedniških volitvah prejel neverjetnih 18,5 odstotka glasov
»Komunisti me ne bodo volili, ker se me bojijo. Slovencem namreč želim boljše življenje in boljše plače,« je bil takrat iskren Kramberger. Ob tem je dodal, da bo za to storil vse in da bi za to dal tudi življenje. »Kučan ni slab človek, ampak on je komunist. Če boste volili njega, bodo zopet vladali komunisti,« je takrat svoje nasprotovanje komunistom izrazil dobrotnik iz Negove.
Ob takratni kandidaturi za predsednika države je bil deležen posmeha in pomilovalnih pogledov; njegova pojava, njegovi dolgi lasje in ostri jezik so sprožili številne pripombe o resnosti volitev.
Vsi dvomi pa so se razblinili, ko je na prvih volitvah dobil neverjetnih 18,5 odstotka glasov. Ta številka pa po besedah novinarja Srečka Niedorferja sploh ni bila tako presenetljiva, saj naj bi takrat člani JLA in njihovi sorodniki dobili direktivo, da volijo Krambergerja.
Usodena želja po vstopu v parlament
Leta 1992 je Kramberger dejal, da ne misli več kandidirati za predsednika države in napovedal, da se bo s svojo stranko udeležil volitev v državni zbor. Še pred uradnim začetkom volilne kampanje pa se je zapletlo. 7. junija je bil namreč v Jurovskem Dolu ustreljen in ubit. Ustrelil naj bi ga lovec, domačin Peter Rotar, z razdalje 63 metrov, čeprav so mu v krvi po uradnih podatkih namerili 2,5 promila alkohola, po neuradnih pa še veliko več.
Smrt do danes nepojasnjena
Obsojeni Peter Rotar je dejanje takoj priznal, pozneje pa zanikal. V zaporu je preživel devet let.
Franc Kangler, ki je pri takratni preiskavi sodeloval kot kriminalist je povedal, da se mu je preiskava takrat zdela izjemno čudna. S sodelavcem bi naj preiskala tudi sosednji objekt, zraven obdolženčevega, ki bi naj bil zaklenjen, lastnik Roškar pa na morju.
»Če se prav spomnim, smo na silo odprli vrata in opravili hišno preiskavo. V prvem nadstropju smo našli k oknu prislonjen stol, na njem pa odtis vojaškega škornja. Strelska linija na kraj dejanja je bila čista,« dogodek opiše Kangler.
Zraven tega so v sosedovi hiši policisti na mizi našli dva kozarca ter nekaj nabojev za vojaško puško. Odgovor, da so naboje tam med preiskavo pozabili policisti, je dokaj majav, predvsem pa je čudno, da se s tem niso podrobneje ukvarjali. Do danes se ne ve, kdo je pil iz obeh kozarcev, saj sledov in odtisov policija ni vzela.
Na sedalu stola, ki je stal ob oknu, so bili odtisi podplatov, za katere se tudi ne ve čigavih, ker je dokaz preprosto izginil, izpuhtel. Primerjava Roškarjevih in Rotarjevih obuval bi mogoče dala odgovor. Morda ni bil ne prvi ne drugi, ampak kdo tretji. Zadovoljili so se s pojasnilom Roškarjeve žene, da mož včasih stopi na stol, medtem ko je Roškar trdil, da stola nikoli ne uporablja.
Ob vsem tem je predsednik sodnega senata Zlatko Dežman, ki je izrekel sodbo, takrat govoril: »Imam mirno vest. To je bil eden od najbolj jasnih in lahko dokazljivih umorov. Nobenih skrivnosti ni, izvedenci so korektno opravili delo.«
Vas je s tem prepričal?
