Vir: osebni arhiv Brane Miličević
Brane Miličević se je dolga leta soočal z odvisnostjo od drog, sedaj pa pravi, da končno živi polno življenje. To je njegova zgodba.

Človek zaide v svet drog takrat, ko prvič poseže oziroma poizkusi drogo, ampak ni tako enostavno in črno-belo. Pogoje za nevarnost odvisnosti pa ustvarja že veliko prej. 

Začne se z opuščanjem zdravih navad, z laganjem, manipuliranjem, z nezdravo radovednostjo, s slabo samopodobo, s čustveno podhranjenostjo, s slabimi odnosi in vzori v družini, s pomanjkanjem ljubezni in tako naprej. 

Veliko je različnih faktorjev, ki lahko privedejo človeka do droge, pa ne, da je največja nevarnost, da bo poskusil, ampak da bo z drogo potem tudi nadaljeval, ker bo imel občutek, da je dobil pri drogi tisto nekaj, kar je ves čas pogrešal.

Začelo se je že v šestem razredu

Brane Miličević je drogo prvič poskusil v šestem razredu.

»Če uvrstim alkohol med droge, ki je zelo podcenjen v naši družbi, se je začelo že v šestem razredu. Če, pa govorim prav o drogi, pa konec osmega razreda. Poskusil sem marihuano. Bilo me je zelo strah, saj sem vedel, da je droga in da je nevarna,« pripoveduje.

Pravi pa, da je bilo hkrati tudi bilo strah in je bil vzemirjen, ker če bi poskusil, bi ga družba starejših fantov sprejela medse. 

»Do tega me je privedla potreba po tem, da sem opažen, da nekam sodim, da sem nekam sprejet. In seveda so se mi starejši fantje pri nogometu, kjer sem treniral, zdeli takšni,« se spominja.

»Edino, kar mi je bilo pomembno, je bila droga«

Z jemanjem drog se je spremenil tako fizično kot psihično.

Brane pravi, da je to daljši proces in se ne zgodi kar čez dan, zato je tudi težko za svojce in okolico takoj opaziti, da se kaj dogaja s človekom. 

»Fizično se pozna pri zanemarjanju higiene, hujšanju, preskakovanju obrokov, padanje koncentracije in zbranosti. Psihično, pa izguba motivacije in ciljev, apatična stanja, opustitev šolanja, športnih dejavnosti, družbeno-socialna izolacija, velika nihanja v razpoloženju, večkratna depresivna stanja. Opustil sem šolo, zaposliti se nisem niti želel, niti nisem bil sposoben delati. Nehal sem trenirati namizni tenis in nogomet,« je jasen.

Poleg tega je izgubil stike z zdravimi prijatelji in se vedno bolj potikal po ulicah in cesti. 

»Bil sem shujšan in zanemarjen. Vseeno mi je bilo, kako izgledam in kaj si ljudje mislijo o meni. Doma so odnosi z domačimi bili na psu, ampak vse to sem nekako in sprejel in se navadil. Edino, kar mi je bilo pomembno in kar mi je hodilo po glavi, je bila droga in kako priti do nje,« razlaga o težkih časih.

Kradel po trgovinah in doma

V času drogiranja je kradel po trgovinah in doma: »Izposojal sem si denar od prijateljev, znancev in sosedov. In ko so mi ti 'viri' nekako usahnili, sem začel tudi sam preprodajati drogo.«

Kot sam pravi, mu je sprva to šlo dobro od rok in tako se je le še bolj drogiral, s tem pa je narasla tudi potreba in toleranca po drogi. 

»Enkrat se, pa vse konča, ko se ali kje zalomi ali pa prideš v navzkriž s policijo in takrat nisem mogel več preprodajati in sem se znašel v še hujši in težji situaciji. Imel sem še večjo potrebo po drogi in še dodatne težave z zakonom,« nadaljuje.

Vir: osebni arhiv Brane Miličević

Bili so trenutki, ko se je počutil razčlovečnega in degradiranega

Sedaj, ko je minilo toliko let, odkar se je drogiral, sam pravi, da bi težko odgovoril, česa ga je bilo najbolj sram, čeprav je bilo sramotnih situacij kar nekaj.

»Če se skušam vživeti nazaj v tiste čase, bi rekel, da me je najbolj sram tega, da so bili trenutki, kjer sem se počutil popolnoma razčlovečen, degradiran.

Na primer, ko sem bil v komi, me je čistila in negovala medicinska sestra, ki je bila tudi hkrati sestra od mojega prijatelja in sem jo poznal že od malih nog. In sedaj je ona mene umivala v reanimacijski sobi,« razlaga.

Obžaluje psihično trpljenje, ki ga je povzročil drugim

Na vprašanje o tem, kaj obžaluje, Brane odgovarja, da v bistvu ne obžaluje veliko stvari, ki jih je storil, ker je zahvaljujoč tej poti postal veliko boljši človek in se veliko naučil. 

»Pa da ne bo sedaj to zvenelo, kot da malo se drogiraš, nato nehaš in postaneš boljša oseba. To bi lahko postal tudi brez drogiranja. In zelo, zelo lahko je pasti v odvisnost in zelo težko se je izkopati ven. Obžalujem le vso psihično trpljenje, ki sem ga povzročil takrat ljudem okoli sebe,« pravi.
 

Večina družbe ni doživela srečnega konca

V Branetovi takratni ožji družbi jih je bilo dvanajst takšnih, ki so se skupaj drogirali.

»Tri dekleta in devet fantov in vsi smo se drogirali. Eni z enimi drogami, drugi z drugimi. Eni vsak dan, drugi bolj občasno. Sedaj po tolikih letih se je končalo tako, da eno dekle se še zdaj drogira in živi odvisniško življenje. Jaz in še en fant sva šla skozi komuno in sva v redu. Ostalih devet je, pa žal mrtvih,« dodaja.

Brane ob tem pojasni, da ti nikakor niso bili bolj neumni od preostalih: »Mi smo imeli le malo več sreče in posledično tudi potem možnost, da nekaj spremenimo in osmislimo naša življenja.«

»Ugotovil sem, da nimam nič in nisem nič«

O tem, kaj ga je postavilo na realna tla oziroma kateri je bil trenutek streznitve, Brane pravi, da se je to zgodilo takrat, ko sta ga starša postavila na cesto. 

»To je zame bila prelomnica, da sem spregledal, da nimam nič, da nisem naredil nič, da nisem nič,« je iskren.

Spominja pa se še enega dogodka: »Pa še en tak dogodek je bil, ko se mi je med čakanjem v obupu na dilerja, pred očmi zavrtel film mojega življenja in ni bilo ne lepo ne enostavno sprejeti, da sem iz potencialno uspešnega fanta na več področjih, postal klošarski džanki. Ampak to sem potreboval, da sem sprejel resnico.«

Vir: osebni arhiv Brane Miličević

Kam pa zdaj - v skupnost ali nazaj na cesto?

Iz same odvisnosti od droge Brane pravi, da se je rešil večkrat sam in nekajkrat pa tudi s pomočjo drugih. 

»Ampak to ni bila celostna rešitev, tako da sem se vedno vračal in padal nazaj, ker nisem reševal vzporedno še vzroka, zakaj sem sploh zapadel v odvisnost. Tako je bilo, dokler nisem odšel v skupnost Srečanje v Italijo,« nadaljuje.

V to sta ga prisilila starša, ker je, kot pravi, imel le dve izbiri. Torej ali skupnost ali nazaj na cesto. Odločil se je za skupnost

»Tam sem končno s pomočjo zaposlenih in fantov, ki so tudi bili na moji enaki poti začel temeljito pot zdravljenje odvisnosti. Moral sem pozdraviti svoje telo, dušo in srce. Moral sem čustveno dozoreti, moral sem postati odgovorna oseba, moral sem pridobiti delovne navade, moral sem postati iskrena oseba in predvsem sem se moral naučiti imeti rad samega sebe,« dodaja.

Sedaj živi popolnoma drugo življenje

Prejšnje življenje mu prineslo veliko izkušenj, ki jih tudi sedaj lahko uporablja in iz katerih tudi sedaj vleče nauke, razlaga Brane.

Dodaja, da ni bilo vse samo slabo, in obenem poudarja, da je edina slaba izkušnja tista, iz katere se nič ne naučimo. 

»Seveda,sem s tem načinom življenja postal izjemen manipulator, kar tudi sedaj kdaj uporabim, ampak samo v dobro. Naučil sem se znajti v vsaki situaciji in tudi sedaj nikoli ne obupam, ne bom pa, kot prej, šel z glavo skozi zid.

Zelo dobro sem razvil čut, da ocenim oziroma začutim človeka. To sem prej vse potreboval, če sem želel preživeti na ulici. Sedaj, ko živim popolnoma drugo življenje, ga znam živeti v celoti,« nam zaupa.

Sedaj zna uživati v malih stvareh: »Vem, kaj mi je pomembno in kaj ne. Živim za dolgoročne stvari, ki mi bodo dale zadovoljstvo in me polnile, kot so ljubezen, prijateljstvo, starševstvo in ne materialne stvari. Sedaj znam ceniti tisto, kar imam, in biti s tem zadovoljen, kar ne pomeni, da si ne želim več in še večjih življenjskih uspehov.«

Dodaja pa še, da je sedaj na prvem mestu družina in se ne ozira na to, kar si mislijo drugi o meni, ampak samo tisti, ki ljubijo njega in on njih: »Lahko rečem, da zares živim, ker živim polno življenje.«

Že dvanajst let skozi svojo zgodbo pomaga drugim

Zaposlen je v Zavodu Pelikan-Karitas, v enoti skupnost Srečanje, kjer dela že dvanajsto leto.

Tam dela kot strokovni sodelavec, v skupnost pa prihaja bolj kot nekdo, ki je imel enako zgodbo oziroma izkušnjo kot fantje.

»Fantje mi veliko in lažje zaupajo, ker vem, kaj jim hodi po glavi, kaj čutijo, česa se bojijo in tudi hitro jih preberem, ko želijo manipulirati, tako da hitreje dosežejo neko iskrenost do mene do samega programa in posledično tudi do sebe,« dodaja. 

Prizna svoje napake, težave pa rešuje sproti

Sedaj živi čisto normalno življenje s svojo ženo in družino. 

»Edina razlika med mojim 'normalnim' in današnjim splošnim 'normalnim' je, da ne dajem poudarek na materialne stvari, ampak na odnose in vrednote. Živim za stvari, ki me bodo zadovoljevale dolgoročno in v globino, kot so ljubezen, prijateljstvo, empatija do sočloveka, predanost in čas pri vzgoji otrok, pomoč drugim,« razlaga.

Po njegovih besedah se trudi vsak dan, da je čim bolj iskren do sebe in ljudi okoli sebe. Prizna svoje napake, težave rešuje sproti. 

»Vse te stvari me polnijo vsak dan in imam dejansko občutek, da živim polno življenje,« poudarja. 

Ne bojte se biti drugačni od povprečja

Brane mladim svetuje, naj se ne bojijo biti drugačni od povprečja, ker vsak od njih je na svoj način poseben in unikaten in na to je treba biti ponosen. 

»Naj ne skušajo posnemati 'frajerjev', ker ti to niso. Naj se učijo ceniti in imeti radi sami sebe. Naj se zaupajo staršem oziroma kakšni odgovorni osebi, če imajo kakšno težavo.«

Ob tem dodaja še, da naj ne tlačijo čustva, naj ne podcenjujejo alkohola in droge. Dobro naj razmislijo in premislijo, kdo so in kaj si želijo postati. Nisi frajer, če rečeš v družbi ja, frajer si, ko si sposoben reči ne in te ni sram in nerodno zaradi tega. 

»Bolje je izgubiti trenutek v življenju, kakor življenje v trenutku,« zaključi.

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Komentarji (0)

Log in or register to post comments

Starejše novice