Pravzaprav je Bob Geldof že na novinarski konferenci, nekaj dni pred nastopom povedal, da je ob njegovem prihodu v Mariboru deževalo, zato se je takoj počtil kot doma na Irskem.
Večna težava Festivala Lent in podobnih dogodkov pod milim nebom je vreme. In letos ga je zagodlo že pri prvem večjem nastopu festivala, ko so morali v Festivalno dvorano Lent prestaviti koncert angleških Stereo MC's, ki je bil zaradi tega slabo obiskan. Podobno zgodbo smo gledali včeraj na Glavnem odru, ko je nastopil legendarni Bob Geldof, le da njegovega koncerta ni bilo mogoče prestaviti v notranjost.
Humanitarec med glasbeniki
Sicer je pred nastopom Geldof dejal, da si želi, da bi ga ljudje poznali najprej kot genialnega glasbenika, šele nato kot humanitarca, je zato verjetno nekoliko pozno. Gre namreč za za verjetno najbolj politično vplivnega glasbenika v celotni zgodovini glasbe, predvsem zaradi svojih megalomanskih humanitarnih projektov Band aid in njegovemu nasledniku Live 8. Geldof se je za razliko od nekaterih modro odločil, da svojo prepoznavnost izrabi za boj proti lakoti, ko so ga pretresli prizori iz Etiopije. V ta namen je leta 1984 ustanovil fundacijo Band aid in posnel uspešnico »Do They Know It's Christmas Time«, katere se je v manj kot tednu dni po izidu prodalo milijonov izvodov.
Z organizacijo Live Aid koncertov leta 1985 je prepričal nacionalno hišo BBC, da je kar 16 ur nepretrgoma prenašala izključno rock glasbo, s čimer je koncerte videlo neverjetnih 1,5 milijarde ljudi, zbrali pa so več kot 150 milijonov funtov pomoči. Z naslednikom super-festivala, Live 8, ki je leta 2005 potekal sočasno na desetih lokacijah, je vršil pritisk na srečanje voditeljev držav G8 in osveščal svet o težavah sodobne Afrike, vključno z vladnimi dolgovi, trgovinskimi omejitvami, lakoto in boleznimi.
Zato morda ne čudi, da večina iz njegovega glasbenega opusa pozna zgolj komad »I don't like Mondays«.
Dež zmotil zgolj gledalce
Že na poti do koncertnega prizorišča je bilo moč na nebu opaziti temne oblake, ki so z mrkim obrazom polivali planet in dali vedeti, da Geldofu ne bo lahko. Mariborska publika je namreč zelo zahtevna, glasbeno sicer ne preveč, vremensko pa izjemno. Dež jih je zmotil že na začetku festivala, ko so s slabim obiskom nagradili odlične Stereo MC's in dež jih je zmotil tudi včeraj, ko so raje ostali v zavetju domačih štirih sten in si tiho mrmrali »I don't like mondays«, ter z zaprtimi očmi podoživljali koncert na trgu Leona Štuklja.
Kjer se Geldof, ki ga je Maribor več kot očitno navdušil, ni dal motiti. Na začetku je z indijansko gesto, dvignjene dlani nad očmi, preveril »stanje« na tribuni in pod odrom ter začel s koncertom med katerim je veselo poplesaval, bodril glasbenike na odru, da so se skupaj z njim postavili čisto na rob in v popolni tišini igrali skoraj akustični koncert, ki ga je popestrila Geldofova ustna harmonika brez kakršnegakoli ozvočenja. In ja, bilo jo je mogoče slišati.
Ljudje, ki so napolnili zgolj tretjino razpoložljivih kapacitet Glavnega odra, so bili dokaj statični in skrbeli predvsem za odlične posnetke umetnika na odru, namesto da bi se posvetili vzdušju, ki ga je neumorno želel ustvariti Geldof.
Geldof s premalo hiti, da bi navdušil Mariborčane
Kaže, da sta hita »Rat Trap« in »I don't like mondays« premalo, da bi Mariborčane že vnaprej glasbeno navdušila nad Geldofom, kateremu je humanitarno udejstvovanje morda res nekoliko skazilo kasnejšo glasbeno prepoznavnost, vendar to nikakor ne pomeni, da Geldof ne premore dobre glasbe. Potrebno je pač dati priložnost in se prepustiti toku glasbenika, da predstavi svojo stvaritev oziroma stvaritve. Tukaj ima Maribor težave, saj slednjega velikokrat ne zmore. In tudi včeraj je bilo temu tako.
Geldof je sicer poizkušal in poznavalce sigurno navdušil s svojim rockom, kateremu uspešno dodaja tradicionalne tone Irske pokrajine, blues, new wave in punkovsko ostrino ali vsaj filozofijo. V njegovi glasbi je čutiti tudi veliko pridiha 70ih in 80ih let prejšnjega stoletja, ko si je Geldof z Boomtown Rats, ustvaril ime in kariero, ter ščepec Pink Floydov s katerimi se je veliko družil in leta 1982 celo nastopil v naslovni vlogi Pinka, njihovega filma Pink Floyd – The Wall. Gred torej za klasičen rock s klaviaturami, violino in mandolino v namen Irske pristnosti, ki jo Geldof začinja z igranjem akustične kitare. Vendar je, čisto po Geldofsko, ne igra na klasičen način. Je namreč levičar, zato je kitaro za desničanje enostavno obrnil v drugo smer, da je primerna za levičarja. Jasno je, da se pri takšnem manevru »obrnejo« tudi strune, ki si zdaj po tonih sledijo v nasprotnem vrstnem redu, kar pa Geldofa ni toliko zmotilo, da bi jih zamenjal. Tako si strune na njegovi kitari sledijo od najtanjše do najdebelejše in ne obratno kot je to v navadi.
Sicer je poskočen komad »Banana Republik« v ritmih skaja in reggaeja, ki ga je Geldof s takratnimi Boomtown Rats posvetil deliberalizaciji in podkupljivim politikom na Irskem, nekoliko premaknil občinstvo, da so z glasnimi vzkliki in poplesavanjem pokazali zmerno navdušenje, ki ga niti, proti koncu izvedena »I don't like Mondays«, ki jo je Geldof posvetil pokolu na šoli v San Diegu, ni uspela pripraviti do eksplozije. Kaže, da je bila publika zgolj romantično razpoložena in Geldofa jemala kot glasbo nežnega poplesavanja, predvsem pa statičnega objemanja s svojim partnerjem, ki bi ob precej nižjih temperaturah bilo celo razumljivo. Tokrat ni bilo najbolj.
Še dobro, da je Geldofa navdušilo mesto kot takšno, celoten koncept festivala, okoliška pokrajina in predvsem vino ter hrana, saj ga publika sigurno ni. Ji je pa zaradi slednjih dejstev pripravljen marsikaj oprostiti. Tako je bilo vsaj včeraj čutiti, ko je na odru norel in dal vse od sebe kot bi igral pred tisočimi, ki mu vsako minuto skandirajo »Geldof, Geldof, Geldof« ali klasično »We want more«. Pa niso. On pa je vztrajal. Upajmo da se še vrne, vsaj kot turist.
