Špela Florjanič iz okolice Ptuja je bila ena od enajstih invalidov v posebni slovenski odpravi, ki je konec julija osvojila Mali Matterhorn z 3883 metrov nadmorske višine.
Ob desetletnici delovanja odbora InPlaninec, ki v okviru Planinske zveze Slovenije skrbi, da imajo doživetja v gorah dostop tudi gibalno in drugače ovirani, je slovenska odprava z 41 člani konec julija dosegla izjemen uspeh – vzpon in spust na Mali Matterhorn ter Breithorn.
Podvig velja za edinstven v svetovnem merilu.
Ideja se je sprva porodila v odboru InPlaninec vodilnima osebama Jurčku Nowakku in Marjeti Čič.
Špelo Florjanič je v ekipo povabila članica odbora Marjeta Čič.
»Skupno smo bile štiri osebe na invalidskem vozičku z različnimi diagnozami. Zraven nas so ledenik osvojile še štiri slepe in slabovidne osebe, ena oseba, ki hodi s pomočjo proteze, in ena dolgotrajno bolna oseba,« je povedala Špela.
Kakšna je bila reakcija domačih?
Ob povabilu na Špelino odpravo so njeni domači novico sprejeli z rahlim zadržkom.
»Nisem niti pomislila, da bi se še dodatno omejila in ne bi privolila v izkušnjo, ki mi je, če se malce pohecam – skoraj dobesedno padla v naročje.«
»Na nek način ti dajo notranjo moč«
Najmočnejši spomin bo Špeli za vedno ostal trenutek smučanja z vozičkom, prirejenim s smučmi, in pogled na mogočni Mont Blanc.
»Morda sem na vrhu gore lažje razumela, zakaj so ljudje tako 'zaljubljeni' v gore. Na nek način ti dajo notranjo moč.«
»Strah obstaja samo, če mu to dopustimo«
Špela je za Ptujinfo povedala, da je s to izkušnjo sem pridobila ogromno.
»Predvsem spoznala sem, da strah obstaja samo, če mu to dopustimo,« je dodala Špela.
Poseben pomen pa imajo zanjo tudi sporočila, ki jih nosijo tovrstni projekti.
»So nadvse pomembni tako za nas, ki smo gibalno ovirani, kot tudi za širšo družbo. Ta morda spozna, da se ljudi z omejitvami najprej obravnava kot osebe in šele potem kot invalide. V prvi vrsti smo ljudje, ki imamo normalna življenja, nekateri študiramo, imamo hobije.«
Čeprav je bila to njena prva izkušnja na visoki zasneženi gori, jo je najbolj presenetila moč sonca.
»Presenetilo me je, da ti je lahko tudi v zasneženih gorah vroče. Strah pa sem občutila le ob začetnem spustu. Zaupanja v mojo navezo, ki je bila ves čas prisotna na ledeniku, je bilo ključnega pomena.
Bilo mi je prijetno in bila sem pomirjena, saj je vse skozi med nami bila prisotna komunikacija.«
»Vse je dosegljivo, kjer je volja, je tudi pot«
Florjaničeva še je dodala, da bi se z veseljem v prihodnje podala na kakšno podobno odpravo.
»Tistim, ki mislijo, da tovrstni cilji za invalide niso dosegljivi bi rada sporočila, da se motijo. Vse je dosegljivo, kjer je volja je tudi pot, pa če tudi s pomočjo ljudi.«
Za konec dodaja: »Tovrstni dogodki so zelo pomembni, saj smo invalidi s tem videni v drugačni luči, kot sicer. S tem morda razbijemo kakšen predsodek več.«
