Marina Dereviankina je v središču Ljubljane ženskam delila vrtnice. Ukrajinko v Sloveniji najbolj moti, da ni več kavalirjev, ki bi ženski odprli vrata.
Marina Dereviankina je pred kratkim dopolnila enaintrideset let. Ker v času epidemije koronavirusa ni imela z nikomer za praznovati, si je kupila tri šopke rož.
»Ampak potem sem razmišljala, zakaj bi sama s sabo delila srečo rojstnega dne in sem cvetove podarjala v centru mesta. Z veseljem osrečujem druge ljudi,« pravi Marina.
Marina je rojena v Rusiji, a večino življenja je preživela v Ukrajini. Tam je spoznala tudi Slovenca, s katerim se je poročila in preselila na Štajersko. Prav tako njena mama, ki je prišla za njo in so ji bili okoliški vinogradi tako všeč, da si je prek spleta našla fanta in ostala na Štajerskem.
Marina se je po šestih letih ločila in preselila v Ljubljano. Tudi ona se navdušuje nad lepotami narave Slovenije. V Sloveniji ji je všeč predvsem, da so ljudje nasmejani, se lepo obnašajo do drugih, priskočijo na pomoč, če je to potrebno.
Izpostavi majhnost krajev, v primerjavi z milijonskim ukrajinskim mestom Odesa.
»Ko živiš tu, začutiš vsak trenutek življenja. Če piješ kavo, piješ kavo, če greš v naravo, greš v naravo. S to umirjenostjo daje Slovenija ljudem veliko,« opaža Marina.
Navdihuje jo umetnost
Riše od otroštva, je slikarka in model s končano arhitekturno srednjo šolo. Svoje slike je razstavljala na Ibizi, Milanu, Pragi, dvakrat v Ljubljani, kjer je razstavo načrtovala tudi lani, pa ji je kornavirus podrl načrte. Veliko slik in drugih del je že tudi prodala.
Ženske v Sloveniji se velikokrat obnašajo kot moški
Na zadnjem sprehodu z rožami jo je srečal tudi popotnik, pisec in fotograf Zvone Šeruga, ki je zgodbo o njenem življenju objavil na Facebooku.
Šeruga je na koncu objave sledilce pozval h komentiranju Marininemu dojemanju moške in ženske vloge. Pod objavo se je vsul plaz odzivov. Veliko ljudi se z njenim mišljenjem strinja.
Marina nad slovenskimi moškimi ni navdušena, kot je dejala Šerugi, v njihovi kulturi je »moški še vedno moški, ženska pa ženska«.
Pa ni tudi ona emancipirana ženska, glede na to, da živi sama, se preživlja sama, je samostojna, neodvisna, z zapolnjenimi dnevi, načrti? Nekoliko otožno odgovori, da ne gre za to.
»Ženske tukaj hočejo biti enakopravnejše, ampak prevzamejo moškost nase, se oblečejo kot moški. Morale bi vsaj malo pustiti, da moški kaj naredi zanje. Zakaj ne pustijo moškim, da jim odprejo vrata, plačajo kavo, večerjo?« se sprašuje Marina.
Ko je po ločitvi hodila na zmenke, ji moški tudi zato, ker niso dovolj kavalirji, niso bili všeč. A ko jim je razlagala o kulturi v Ukrajini, pravi, da je opazila, da si tudi tukajšnji moški želijo, da bi bila ženska bolj nežna. Sicer pa tako ali tako ni bilo zmeraj tako, doda.
Ko se v Sloveniji pogovarja z ljudmi, starejšimi od štirideset let, ji razlagajo, da je bilo nekoč tudi tukaj normalno, da si ženski odprl vrata. »Skoraj osem let, kar živim v Sloveniji, vidim tega med ljudmi mogoče deset odstotkov. V Ukrajini je to 99 odstotkov,« zaključuje Marina.
