Ob obtožbah proti legendarnemu trenerju: »Če Fabjana ne bi bilo, ne bi bilo niti slovenskega juda.«

V času, ko trenerja Marjana Fabjana pretresajo težke obtožbe o spolnem in fizičnem nasilju, je zapis njegove nekdanje varovanke Mateje Rehar znova odprl razpravo o trenerski avtoriteti, metodah in sistemskih razpokah v slovenskem športu. 

Njena zgodba ni poskus opravičevanja ali zanikanja bolečih izkušenj drugih, temveč glas posameznice, ki je svojo moč, neodvisnost in hrbtenico – kot pravi sama – zgradila prav skozi trdo šolo pod Fabjanovim mentorstvom.

Reharjeva opisuje Fabjana kot neizprosnega, a poštenega trenerja, ki je tudi v najtežjih časih dajal vse za svoje varovance. 

Spominja se treningov brez osnovne opreme, priprav brez ogrevanja v starem Citroënu AX, trenutkov izčrpanosti in bolezni – toda hkrati tudi vrednot, kot so spoštovanje, lojalnost in trdo delo, ki jih danes pogreša v športu in družbi.

Izkušnje, ki niso za vsakogar

Nekdanja judoistka odkrito priznava, da trenirati pod Fabjanom ni bilo za vsakogar – z njegovim tempom in pričakovanji je zmogel le redkokdo. 

Opiše, kako je kot desetletnica morala v kazen nositi hlod v hrib, kako so starši takrat zaupali trenerjem in niso ob vsakem sporu grozili z odvetniki. 

Kot pravi: »Življenje ni potica, moj otrok bi treniral, tudi če bi bilo težko.«

Opisuje tudi dogodek iz svojega petega razreda, ko je zbolela tik pred pripravami v tujini. 

Skrila je vročino pred starši, potovala na treninge, kljub bolezni trenirala – in na koncu pristala v bolnišnici z vročino nad 41 stopinj Celzija. 

Fabjan jo je pustil v tujini, ker je moral po njene starše – a se čez 36 ur brez spanja vrnil ponjo, potem ko je doma zaradi izčrpanosti doživel infarkt. 

Ta zgodba zanjo ni le dokaz trdega režima, temveč tudi osebne predanosti, ki je marsikdaj ostala nevidna.

Senca današnjih obtožb

A medtem ko Mateja Rehar izpostavlja Fabjanove vrednote in trud, se nad njegovim imenom dviga vse več obtožb.

Policija preiskuje več prijav nekdanjih varovank, ki mu očitajo fizično in psihično nasilje ter tudi spolne zlorabe. 

Med obtožbami naj bi bile klofute, udarci z bambusovo palico, vdiranje v ženske garderobe, dotikanje mladoletnic in manipulativna vedenja pod krinko masaž po poškodbah.

Fabjan: Imel je odnose s polnoletnimi judoistkami

Fabjan vse obtožbe zanika in priznava zgolj intimne odnose z nekaterimi polnoletnimi judoistkami, vedno z obojestransko privolitvijo. 

Po njegovem gre za maščevanja in osebne zgodbe, ki so zrasle iz pritiska neuspehov, rivalstev ali družinskih travm.

Tudi nekateri člani judo skupnosti opozarjajo, da bi bilo treba obtožbe ločiti od dejanskega namena – ali gre za zaščito mladih ali politično obračunavanje.

Vloga Judo zveze Slovenije

Judo zveza Slovenije je potrdila, da je seznanjena s preiskavo, vendar poudarila, da Fabjan nima formalne vloge v zvezi, zato niso sprožili disciplinskih postopkov. 

A tudi sami priznavajo, da so v preteklosti krožile govorice in sumi, ki jih niso mogli uradno obravnavati brez konkretnih prijav. 

Nekdanji predsednik zveze Bogdan Gabrovec je bil zaslišan kot priča in opozarja, da trenutna polarizacija grozi, da bo razbila jedro slovenske judo skupnosti.

Težave v Judo zvezi Slovenije?

Mateja Rehar v svojem zapisu kritično izpostavi tudi notranje razmere v zvezi – po njenem se že leta v Judo zvezi Slovenije zaposlujejo družinski člani, politično nastavljeni posamezniki brez športnih rezultatov, v ozadju pa naj bi se prelivali sponzorski in državni denarji, ki jih ustvarjajo uspehi Fabjanovih judoistov. 

Poudarja, da Fabjan pogosto ni dobil niti osnovnih sredstev ali vozil za prevoz judoistov, medtem ko so si privilegije razdeljevali ljudje brez pravega stika s tatamijem.

Glas v množici – druga plat zgodbe

Reharjeva priznava, da nekateri Fabjanovi pristopi danes ne bi bili več sprejemljivi. 

A hkrati opozarja, da je pri mnogih kritičnih glasovih zaznati projekcijo osebnih neuspehov, zamer, pritiskov iz družine, ki jih nekateri zdaj preoblačijo v zlorabo. 

Po njenem gre pri številnih za dekleta, ki niso prenesla tempa treningov, psihične zahtevnosti ali niso dosegla željenih rezultatov. 

Sprašuje se, kdo si resnično želi pravega športa – in kdo samo priznanje. Njen zapis je neposreden, čustven in boleče iskren. 

Namenjen je tako nekdanjim judoistkam kot širši javnosti – z namenom, da se ne pozabi na drugo stran medalje. 

Spominja, da Fabjan ni bil popoln, a brez njegove vizije, trme in žrtvovanja ne bi bilo slovenskega juda, kot ga poznamo danes. 

Mnogi trenerji, funkcionarji in celo generacije otrok živijo na tem, kar je Fabjan zgradil, pravi.

Razklanost, ki bo še trajala

Zgodba še ni končana. Predkazenski postopek teče, usoda Fabjana bo pravno določena šele v prihodnosti. 

A že zdaj je jasno, da bo razprava razklala slovensko športno skupnost – ne samo glede Fabjana, temveč tudi glede vprašanj, kot so meje avtoritete, pomen rezultatov, kultura treninga in spoštovanje psihične integritete mladih športnikov. 

V tej razpravi pa se bodo, kot kaže, oglasili tudi tisti, ki dolgo niso imeli prostora ali volje za govor.