Pričeli so pred šestimi leti s pekarno na tržnici na Lentu, kjer še danes pečejo in ustvarjajo za vse lokacije. Takrat je bila ta zgolj pekarna in majhna prodajalna, ki pa je bila odprta le od petka do nedelje v dopoldanskem času, pripoveduje Nataša Lovrec, vodja pekarne.
Poskusili se tudi v Ljubljani, kjer pa jim kljub številnim strankam ni uspelo logistično. Pa tudi konkurenca je bila večja kot v Mariboru: »Tudi tu je ogromno pekarn, a mi smo svojo zgodbo. Vemo, da se dela masovno, medtem ko smo mi bolj butična prodajalna. Tako se je počasi odprla še ravno takšna na Gosposki in nato še na Kidričevem trgu.
Vsi dobri peki že delajo …
Nato so počasi pričeli razvijati zgodbo: »In tudi sedaj ne hitimo. Naše poslovalnice ne rastejo kot gobe po dežju, pri tem si res vzamemo čas za razmislek.« Kot pravijo, je največja težava pri tem dobiti dobre sodelavce, saj ni takšnega kadra, kakšnega bi si ga želeli, četudi so pripravljeni nove peke in slaščičarje vzgojiti ne glede na to, s kakšnega področja prihajajo.
»Ni lahek poklic. Večinoma se peče ponoči in podnevi prodaja. Tako je stresno in dela se v vročini, saj se v pekarni ne pozna, če je zima. Pri tem so nočne in tudi delovniki so takšni, ko vedno ne veš, kdaj boš prišel delat, saj se vedno pojavi kaj takega, da je treba priti kaj prej,« pripoveduje Nataša in doda, da se ljudje pridejo preizkusit, a velikokrat ugotovijo napore tega poklica.
»Vedno pravim, da vsi dobri peki danes delajo. In tudi vse dobre slaščičarke. Postopoma se večamo in največji problemi so okoli kadra in ne z nekim delom kot takim, saj delamo z veseljem,« nadaljuje.
»V vseh teh letih smo bili navajeni prisluhniti našim strankam, tako je veliko izdelkov, ki so že v naših prodajalnah, nastalo tudi zaradi želja naših strank. Je pa res, da tudi sledimo trendom. Danes se ljudje izogibajo določeni hrani, ker je moderno ali pa res ne smejo, saj iz leta v leto narašča število alergij in nekih bolezni. In tako je prišlo eno z drugim – želje strank, razni trendi, sledenje novostim, kolikor se da – četudi pa še vedno vztrajam na tradicionalnem,« pojasnjuje izbiro veganskih in presnih slaščic.
Glede na to, da so se pri kruhu in tudi slaščicah najprej ravnali po domačih receptih, je bilo to za njih novost: »Ampak smo tudi to vključili, saj se je res pojavljala potreba po tem. To nista bili dve ali tri stranke, to je bil kar bum v Mariboru, ker smo res bili skoraj prvi. Pa tudi naše stranke nas poznajo, da uporabljamo prave sestavine in nam res lahko zaupajo.«
Ob tem Nataša dodaja, da je bil odličen tudi odziv, na Facebooku pa so jih kar vegani sami dodali v različne veganske skupine, kar je tudi njih pozitivno presenetilo.
Novodobne muhe pri prodaji kruha
Tako izvemo, da se danes novodobne muhe in brezglutenske diete poznajo tudi pri prodaji kruha, vnaprej pa stopajo nekoč izredno zapostavljene moke, kot je recimo ajda. Kljub temu pa v kruhu Hiše kruha lahko najdemo sledi glutena, saj bi v nasprotnem primeru moralo iti za popolnoma posebno proizvodnjo z ločenim prostorom.
»Ampak še vedno gre le za kruh iz ajdove moke. Ljudje pa se absolutno izogibajo beli ali polbeli pšenični moki,« pove Nataša in doda, da so tudi sami morali čez leta spremeniti ogromno receptur – tako so ostali pri osnovah, a mešanico z belo pšenično moko zamenjali z recimo pirino, ki vsebuje manj glutena.
In kaj narediti, da iz peči izvlečemo izvrsten kruh?
»Čim manj komplicirati in se seveda držati tistih osnovnih zadev. Da se kruh naredi samo iz tistega, iz česar mora biti kruh. Se pravi potebujemo samo 4 sestavine – kvas, vodo, sol in moko, tisto s katero želimo kruh narediti. In seveda, kar pa je še najpomembnejše – vsaka stvar bo uspela, če jo boš delal z dušo, marsikomu se to zdi smešno, a mi vsako stvar delamo z ljubeznijo. In to se pozna na kruhu. Kruh je živ in definitivno se to pozna na vseh naših proizvodih, ne le na kruhu,« nas poduči vodja pekarne.
Dobre, a zahtevne stranke
Kako nastajajo svojevrstne tortice, ki je vsaka drugačna po svojem izgledu drugi? Vodja pekarne tukaj zasluge pripisuje njihovemu direktorju, ki v sebi nosi tudi del tehnologa.
»On je res ta idejni vodja, ko še pred leti niti ni vedel, da ima to žilico. V osemdeset ali devetdesetih odstotkih gre za njegovo zaslugo, ko se mu porajajo takšne ideje. Nekaj naredi, pa že ima novo. Morda še kdo kaj doda, se skupaj poveže in tako nastane novi proizvod. Ampak to nastaja res hitro – to so sladice, za katere ne porabimo veliko časa – naredijo se spontano, po domače – kar vidite na slikah – a to pri ljudeh odtehta,« pojasnjuje Nataša.
Tako nadaljuje, da opaža, da so ljudje čedalje bolj ozaveščeni in da se jim njihova zgodba obrestuje: »Naše stranke so krasne, sicer zahtevne, saj točno vedo, kaj rabijo in zahtevajo, a se vedno vračajo. Ker vedo, da je to res en trud in ljubezen, da nastane tako, kot je nato videti.«
In kako je s prodajo in ustvarjanjem v Mariboru?
Nataša ovrže govorice in pojasni njihovo zadovoljstvo: »Da se delati v Mariboru. A res delati ter ne spati in stagnirati, saj tako ne bo nič. Rada bi tudi rekla, da naše stranke niso razvajene, a so zahtevne – rade vidijo, da imamo vedno kaj novega. To so namreč stranke, ki so od začetka in če jim nenehno, šest let, ponujaš enakih sto proizvodov, vidijo, da jih ne spoštuješ. Mi pa jim pokažemo spoštovanje in vedno pokažemo kaj novega. V Mariboru se da, a je potrebno veliko truda in energije.«
Starejše novice
