Foto: Peter Dominko
Mohammad Dawood Rezai. Kot otrok je pobegnil pred bedo Afganistana, po dolgi in nevarni poti končal v Mariboru in srečo našel v boksu. Sanja, da bi pod slovensko zastavo nastopil na olimpijskih igrah.

Ko v pristni štajerščini razlaga, da želi kot član reprezentance Slovenije nastopiti na olimpijskih igrah leta 2028, lahko v njegovih očeh vidimo iskrice radosti.

Boks je njegova strast pa tudi orodje, da pozabi na vsakdanje prepreke. Teh danes tako ali tako ni malo, če pa si prebežnik iz Afganistana, pa imaš v življenju še kakšno skrb odveč.

Je pa Mohammad Dawood Rezai predvsem fant, ki s strastjo razlaga o boksu, v katerem je našel svojo srečo in svojo zgodbo razkril za Mariborinfo.

Spregovoril je tudi o pobegu iz Afganistana, za katerega šest let kasneje pravi, da je bil nepremišljen in poln nevarnosti.

Intervjuji zahtevnejši od boksa

»Na začetku je vse težko. Zaenkrat je dajanje izjav težje, saj tega še nisem navajen. Lažje mi je, ko boksam,« na prvo vprašanje, s katerim izzivom se lažje spopada, odgovori mladi boksar.

V soboto je nastopil na 26. Zlatem grbu Slovenske Bistrice, na katerem so organizirali osem dvobojev. Naš sogovornik je v kategoriji članov do 60 kilogramov premagal Dejana Stakića iz srbske Rume.

Zlati grb je sicer osvojil domačin Sven Kovačević, ki je v dvoboju mladincev do 60 kilogramov premagal Mohammadovega klubskega kolega Demirja Mazreka.

Član Železničarskega boksarskega kluba Maribor je vesel, da se je tudi boks po epidemiji koronavirusa vrnil v stare tirnice:

»Kakšnih sedem, osem mesecev spet tekmujemo, prej pa smo imeli zaradi koronavirusa nekaj ovir, zato tudi nismo mogli potovati in tekmovati. Na srečo lahko zdaj spet normalno boksamo in se udeležujemo različnih tekmovanj.«

Foto: Boksarska zveza Slovenije

Zveza in klub se trudita glede državljanstva

V peresni kategoriji do 57 kilogramov v Sloveniji praktično nima nasprotnikov, drugače pa je v regionalni ligi, ki poteka na področju nekdanje skupne države. Že v kratkem bi lahko zaživel projekt Alpske lige, v kateri bi nastopali tudi avstrijski, nemški in švicarski boksarji.

Kot pojasnjuje Robert Rehar, od lanskega septembra predsednik Boksarske zveze Slovenije, se težava pojavi pri nastopih Mohammada v Srbiji, saj za prehod meje potrebuje vizo.

Tudi zato zveza in klub vlagata napore, da bi Mohammad po šestih letih bivanja pri nas prejel slovensko državljanstvo. Kot smo se prepričali, slovenščino že dobro obvlada, z nasmehom na obrazu pa dodaja, da govori štajerščino:

»Ko sem prišel v Maribor, sem pričel govoriti 'uličarsko'. Knjižni jezik mi ne gre, govorim tako, kot znam. To mi gre dobro, toliko obvladam, da rešim svoje težave, razumem pa že veliko.«

Vsaka borba je zmaga

»Za zdaj imam še več porazov kot zmag, vendar je zame vsak poraz tudi zmaga, saj še ne boksam na tako visokem nivoju, ko bi lahko zmagoval turnirje. Zaenkrat na vsako borbo gledam kot na zmago,« skromno pravi, ko ga povprašamo o tem, na katero zmago je najbolj ponosen.

Kot nam je zaupal v prostorih zveze, je sprva na boks gledal kot na način sprostitve. Kasneje je boks postal hobi, ne spominja pa se najbolje, kdaj je boks zame postal resna stvar. 

Sčasoma mu je boks postal tako všeč, da je pričel z resnimi treningi in se udeleževati tudi tekmovanj. Kdo pa ga je navdušil, da se preizkusi v tem športu?

»Preden sem pričel trenirati v Želežničarskem boksarskem klubu Maribor, sem poizkušal kar sam, medtem ko sem na spletu gledal, kako trenirajo drugi boksarji.

Predvsem Manny Pacquiao, Floyd Mayweather in nekateri starejši boksarji so mi bili motivacija, potem pa me je boks pritegnil tako močno, da sem ga pričel trenirati v klubu.«

Želi na olimpijske igre

Robert Reher, predsednik Boksarske zveze Slovenije in Železničarskega boksarskega kluba Maribora, je tudi njegov trener. Mohammad zanj pravi, da je strog, a brez tega v boksu ne gre, poudarja mladi Afganistanec.

Tudi s pomočjo trenerjev - ob Robertu z njim kot glavni trener dela Igor Rašić - želi naš sogovornik v naslednjih šestih letih uresničiti cilj, o katerem sanja praktično vsak športnik. Nastopiti na olimpijskih igrah. Čez šest let jih bo gostil Los Angeles:

»Leta 2028 si želim nastopiti na olimpijskih igrah. Zdaj treniramo za to, vmes pa so številna tekmovanja, tudi evropska in svetovna prvenstva. Najprej si želim sodelovati, nato pa tudi zmagovati. 

Za Slovenijo in Železničarski boksarski klub Maribor želim osvojiti čimveč medalj. Olimpijske igre so za vsakega boksarja velika motivacija, da na treningu vsak dan dajo vse iz sebe.«

Ekipa ŽBK Maribor (foto: Boksarska zveza Slovenije).

V Mariboru naletel na lep sprejem

»Leta 2016, ko sem prišel v Slovenijo, sem bil najprej pet mesecev v Mariboru in so me tukaj lepo sprejeli. Nato sem dve leti preživel v Postojni, po končani osnovni šoli pa sem se odločil, da se vrnem v Mariboru, saj so tukaj 'fajn' ljudje,« se spominja prvega stika z Mariborom.

S širokim nasmehom doda, da mu je v štajerski prestolnici všeč prav vse, kljub vsemu pa najbolj uživa v klubu, kjer lahko v družbi klubskih kolegov zavzeto trenira.

Čeprav mu je, tako kot marsikomu, ki se je preselil v mesto ob Dravi, Maribor hitro zlezel pod kožo, iskreno priznava, da pred odhodom iz Afganistana - doma je s severa te države - ni vedel za Slovenijo:

»Ko sem se odločal, da grem iz Afganistana, še nisem slišal za Slovenijo. Ko sem iz Slovenije klical starše, so doma mislili, da sem na Slovaškem. Vsakič, ko sem klical, sem dejal, da sem v Sloveniji, pa so vsakič pomešali s Slovaško.

Na začetku nisem bil prepričan, da bom ostal v Sloveniji, ko pa sem pričel obiskovati osnovno šolo v Postojni, sem se hitro odločil, da ostanem.«

Želi tudi študirati

»V šoli je odlično, sošolcem in profesorjem se zahvaljujem za pomoč, zelo so mi pomagali in so izjemno prijazni,« pravi Mohammad, ki se šola za mehanika, z užitkom pa opravlja tudi ure praktičnega usposabljanja. Pravi, da tam vlada bolj sproščeno vzdušje.

Četrti od sedmerice otrok v družini si je ob nastopu na olimpijskih igrah leta 2028 postavil še en cilj, po dokončanju srednješolske izobrazbe se želi vpisati na študij trenerstva: 

»Namen je, da bi se vpisal na fakulteto za šport, saj bi rad postal trener boksa. Šport me je navdušil za to. Na pripravah in tekmovanjih vidim, kako delajo trenerji in to me zelo zanima, tudi sam bi rad delal kot trener.«

Pri štirinajstih skozi največjo preizkušnjo življenja

Morda mu bo prihodnosti v ringu pomagala preizkušnja, ki jo je praktično še kot otrok preživel na mesec in pol dolgi poti iz Afganistana v Evropo. Cilj so bile države zahodne Evrope, ustalil se je v Sloveniji.

Za pobeg iz rodnega Afganistana, kjer danes zopet vladajo talibani, ki so že kmalu po umiku tujih vojsk zavzele posamezne predele države, se je odločil v želji po boljši prihodnosti:

»Oče mi je dal na izbiro, če grem ali ne, sam pa se nisem zavedal, kakšne nevarnosti me čakajo. Povedali so mi, da se lahko na poti poškodujem, morda tudi izgubim življenje. Doma so do zadnje sekunde upali, da ne grem, vendar nisem imel izbire. 

Med sedmerico otrok sem edini sin, zato si je oče zame želel nekaj boljšega in mi je dal izbiro. Ko zdaj razmišljam, je bilo res noro, da sem šel na dolgo pot, saj je bilo na njej veliko nevarnosti. 

Ne vem, kaj bi rekel, takrat sem tudi užival, saj se nisem zavedal nevarnosti. Zdaj nisem prepričan, da bi se po razmisleku odločil za to.«

V Slovenijo bi pripeljal sestre

»Takrat se spomnim, da sem na poti videl družine, ki jočejo, saj nekateri niso uspeli priti čez gorovje. Jaz sem bil tedaj star 14 let, med potjo pa sem tekel, saj me je gnal adrenalin. 

Nisem razmišljal o nevarnostih, zdaj bi dejal, da je bilo to nepremišljeno. Nisem znal plavati, pa smo iz Turčije v Grčijo potovali v čolnu, v katerem je bilo 35 ljudi. To je bilo noro!« se Mohammad spominja nevarnosti.

Sestre - tri so mlajše - so ostale v domovini, z družino pa skuša komunicirati, ko le ima možnost. Enkrat tedensko pokliče domov, odvisno tudi od signala v Afganistanu, saj je položaj zaradi novih oblasti slabši:

»Kolikor lahko, pokličem in ohranjamo stik. Morda bi sem pripeljal sestre, saj sedaj v Afganistanu nimajo možnosti šolanja. Nočem pa preveč govoriti o politiki,« še doda in povabi v Univerzitetni športni center Leona Štuklja.

Železničarski boksarski klub Maribor v sodelovanju z Boksarsko zvezo Slovenije prav tam med 20. in 22. aprilom prireja državno prvenstvo.

Komentarji (4)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Franc s Piramide
Komentar je zaradi velikega števila negativnih odzivov skrit.

Naj se vrne nazaj med Talibane. Ni govora, da bi pripeljala svoje "sestre", verjetno gre za njegove žene.

Danvidz (nepreverjen)
Komentar je zaradi velikega števila negativnih odzivov skrit.

Ha,da nehajte s patetiko'bo država spet talala državljanstva???x potem jih mora tudu Ukrajincam ki so res v vojni 'ne pa tem pritepencem.

Neviden (nepreverjen)
Komentar je zaradi velikega števila negativnih odzivov skrit.

Sami čudni na sliki'se vidi dacta šport ni več resen in se ga poslužujejo tisti z nizko samopodobo in naivnostjo.

Alenkinabratovscina (nepreverjen)

Simpatičen. Bravo!

Starejše novice